Zadnja leta se veliko govori o skokih glukoze (glucose spikes). Izdane so knjige, prihajajo priporočila, kako se prehranjevati, da bi se skokom izognili. Tako kot je pred mnogimi leti glikemični indeks doživel svoj vzpon, zdaj znova oživlja s temo skokov glukoze. Pravo vprašanje pa je: koliko je to vse skupaj sploh pomembno v našem življenju? Ali res potrebujemo merilnike glukoze?
Prebava ogljikovih hidratov
Da bi sploh razumeli, kaj so skoki glukoze, moramo najprej razumeti osnovne fiziološke procese prebave ogljikovih hidratov. Ko pojemo karkoli, kar vsebuje ogljikove hidrate (sadje, žitarice, stročnice, sladkarije), se njihova razgradnja začne že v ustih, nadaljuje v želodcu, največji del pa v tankem črevesu.
Ogljikovi hidrati se razgradijo do glukoze. Nato ta glukoza prehaja v kri in raven glukoze v krvi naraste. Takrat naša trebušna slinavka odreagira in izloči inzulin. Inzulin služi kot nosilec glukoze iz krvi v celice. Če bi glukoza ostala v krvi in ne bi prišla do celic, bi celice stradale. To se pravzaprav dogaja pri osebah s sladkorno boleznijo tipa 1 – trebušna slinavka ne proizvaja dovolj inzulina za ta prenos.
Ko trebušna slinavka deluje pravilno, izloči inzulin, inzulin »zagrabi« glukozo in jo odpelje v celice, raven glukoze v krvi pa se zniža. Obratno, če iz kakšnega razloga raven glukoze v krvi pade (npr. pri intenzivni telesni vadbi), trebušna slinavka izloči glukagon – hormon, ki spodbuja razgradnjo glikogena (iz mišic in jeter) ter zvišuje raven glukoze v krvi.
Normalne ravni glukoze in skoki
Raven glukoze v krvi ima svoje normalne vrednosti:
- zjutraj na tešče: 3,9 – 5,6 mmol/L ali 70 – 100 mg/dL
- po obroku: porast do 7,8 mmol/L (140 mg/dL) se šteje za povsem normalen
- 2 uri po obroku: do 7,8 mmol/L ali 140 mg/dL
Naša trebušna slinavka skrbi, da te ravni vzdržuje z izločanjem hormonov: inzulina in glukagona.
Ljudje, ki nimajo sladkorne bolezni, imajo v povprečju ravni glukoze:
- povprečna 24-urna raven glukoze: ~ 5,5 mmol/L (99 mg/dL)
- čas, v katerem je glukoza ≥ 7,8 mmol/L (140 mg/dL): manj kot 3 % v dnevu (okoli 20 minut)
👉 Skratka, skoki glukoze po obroku so normalen in pričakovan pojav. Pri zdravih ljudeh trebušna slinavka vzdržuje zdrave ravni glukoze. Kar je pomembno – taki skoki niso škodljivi za organizem in ne povečujejo tveganja za razvoj določenih bolezni. Tak proces je povsem naraven, začasen in nenevaren. Pravzaprav kaže na to, da vsi naši organi delujejo natanko tako, kot morajo. Nikakor ne povečujejo tveganja za sladkorno bolezen tipa 1 ali tipa 2.
CGM – merilniki glukoze
CGM so kontinuirani merilniki glukoze (continuous glucose monitors). V zadnjih letih so postali zelo priljubljeni, pa tudi široko dostopni. Diabetikom s sladkorno boleznijo tipa 1 izjemno pomagajo pri vzdrževanju zdravih ravni glukoze v krvi in odmerjanju inzulina. Enako so v pomoč osebam s sladkorno boleznijo tipa 2 ali občasno osebam z inzulinsko rezistenco.
Ali to pomeni, da bi jih morali vsi nositi ves čas? Ne, nikakor. Pri določenih osebah lahko dajo vpogled, ali so pod večjim tveganjem za sladkorno bolezen. Lahko so dobra pomoč posameznim športnikom, ki zelo pazijo na vnos ogljikovih hidratov, polnjenje pred tekmovanji in podobno.
Večina ljudi bo za svoje zdravje naredila veliko več, če bo pozornost usmerila na redno telesno vadbo, uravnoteženo zdravo prehrano in dovolj spanca. Obremenjevanje s skoki glukoze po posameznih obrokih, ki niso škodljivi, ampak povsem normalni, vodi v prevelik stres in živčnost. To lahko privede do izločanja določenih živil ali skupin živil iz prehrane, ki so sicer nepogrešljiv del zdrave prehrane (npr. sadje).
Zaključek
Skoki glukoze niso sovražnik. So znak, da naš prebavni in hormonski sistem delujeta točno tako, kot morata. Namesto da se osredotočamo na vsako številko in vsak porast glukoze, je veliko pomembneje usmeriti pozornost na tisto, kar dejansko dela razliko – uravnoteženo prehrano, gibanje in dober spanec. Na koncu dneva je telo pametnejše, kot si mislimo, in zna samo uravnavati skoke glukoze.